V življenju vedno učimo drug drugega. Učenec – učitelja,
mož-ženo, otrok-starša in obratno. Ne učenec, niti učitelj nimata pomembnejše
vloge. Oba sta enakovredna. Učitelj uči učenca in učenec uči učitelja.
Če učitelj uči učenca nepotrpežljivosti, bo tudi učenec učil
učitelja in kasneje (ko bo odrasel) druge nepotrpežljivosti. Dokler učitelj ne sprejme učenca kot enakovredno osebo (brez
obsojanja, ustvarjanja mnenj o osebi …), pri poučevanju ne bo dosegel pravih
rezultatov (v smislu pozitivnega motiviranja, ustvarjanja zanimanja učencu za
učenje). Lahko bo predmet poučevanja zelo zanimiv, vendar bo brez enakovrednega
spoštljivega odnosa učitelja do učenca, rezultat poučevanja manj kvaliteten.
Učencem bo znanje težje dosegljivo ali razumljivo zaradi vpletanja osebnih
želja, pričakovanj, mnenj učitelja.
Zavesten učitelj ve, da je osnovni pogoj za uspešno
poučevanje vzpostavitev enakovrednega odnosa, zato vedno bije bitko proti
lastnim slabostim, navadam, lastnostim, ki rušijo njegov odnos do učenca.
Zaveda se : Kar sejem-to žanjem!
Zavesten učitelj se nikoli ne vpleta v čustva svojih
učencev. Učence razume, zakaj so v določenih čustvenih pretresih (jezi, zameri, brezvoljnosti …) vendar jih nikoli ne obtožuje - obsoja, ne pomiluje, ne ustvarja
kakršnegakoli mnenja o njih-jih ne »predalčka«, postavlja v okvire.
Npr. (»Ta je nesposoben, ta se ne bo nikoli naučil itd…).
Z njimi se odkrito pogovarja in se zaveda, da lahko uči le s
svojim vzgledom.
Ve, če je sam motiviran za določeno stvar, bo lahko kmalu še
koga drugega motiviral. Če sam ne vidi smisla svojega učenja ali smisla v
življenju, tudi druge ne bo uspel prepričati v smiselnost predmeta, ki ga
poučuje.
Ne motivira s podkupovanjem, nagradami, pretiranim
hvaljenjem, avtoriteto, ampak motivira z lastnim vzgledom- lastno motivacijo do predmeta o katerem uči. Za
to ne potrebuje specialnih učnih metod. Potrebuje le "srčne kvalitete" potrpežljivost, razumevanje, spoštovanje.
