Članek je bil objavljen v reviji Magičnost gibanja maj/junij 2015
Ideja: Naj vsak otrok piše svoj » ustvarjalni učbenik« ustvarjenih skladb, uglasbenih pesmi, improvizira od samega začetka učenja instrumenta ali ustvarja svojo zgoščenko z lastnimi glasbenimi stvaritvami… se je porodila med meditacijo. Večkrat sem si pred meditacijo dala namero, da dobim odgovor na moja vprašanja glede poučevanja, v smislu kako »oživeti« pouk instrumenta, kako prebuditi veselje do glasbe in k čemu si moram kot učitelj prizadevati in kaj spremeniti pri sebi da bodo ideje lahko uresničene (katero obnašanje, navade ...). Tako se je porodilo veliko idej.
Najprej sem jih preizkusila v praksi in začela sama ustvarjati. Nato pa sem jih še preizkusila pri pouku. Ugotovila sem, da za ustvarjanje glasbe, vsak učenec pokaže zanimanje običajno potem, ko vsaj nekajkrat poskusi improvizirati, napisati skladbo, uglasbiti pesem in iz lastnih izkušenj ugotovi, da to res ni težko, ampak da je celo zabavno. Najbrž pa podobno velja za vsako aktivnost, ki se je prvič »lotimo«. Najprej smo malo skeptični, ko pa nekajkrat preizkusimo, pa počasi »steče«.
Pomislila sem, če bi kot učitelji otroke k temu spodbujali, bi se na takšen način rodili novi stili glasbe. Otroci bi se spoznali z glasbo najprej na ustvarjalno-slušni način. Torej najprej s poslušanjem, raziskovanjem, razvijanjem posluha in šele nato z notnim zapisovanjem. Odkar več ne poučujem v glasbeni šoli prepuščam odločitev glede učenja, zapisovanja not, tabulatur učencem. Ob množici snemalnikov se lahko glasbe učimo tudi le po posluhu. Obstaja namreč veliko dobrih glasbenikov, ki ne poznajo notnega zapisa.
Z zapisovanjem idej in preizkušanjem idej pri pouku, je tako nastal priročnik za ustvarjalno poučevanje kitare Viva creativa in delovni zvezek za kitariste in ustvarjalce začetnike z naslovom: JAZ USTVARJAM GLASBO: improviziram,skladam, uglasbim pesem.
Iz izkušenj sem spoznala, da ustvarjanje skladb spodbuja razvoj posluha in nam omogoči globlji stik z glasbo. Ko ustvarjamo se poslušamo na drugačen način kot pri običajni vadbi instrumenta, iščemo nove tone, akorde, ustvari se posebno vzdušje, utiša se um. In kadar nismo v umu, ki običajno govori le neumnosti: ne zmorem, ne da se mi, je prepozno zame, ne znam, nimam talenta …, ampak smo v poslušanju, izvajanju, raziskovanju, nas bo tovrstna aktivnost napolnila, osvežila, sprostila, umirila … Menim, da slednje velja tudi za katerokoli drugo aktivnost.
Glasbeno ustvarjanje je zelo »oplemenitilo« moje igranje in poučevanje instrumenta. Ustvarjanja nisem nikoli preizkusila v otroškem obdobju. Zmeraj sem vse igrala po notah in se učila na pamet. Ko pa sem z meditacijo (rekapitulacijo) premagala svoje strahove do ustvarjanja novega, sram pred petjem, znižala svoja pričakovanja do sebe ... pa sem spoznala, da sem zamudila »zabavo«, da sem se med glasbenim šolanjem premalo poslušala v smeri razvoja posluha, raziskovanja tonov, akordov ... Zanimivo je dejstvo, da se način učenja skladb na pamet po notah zelo razlikuje od učenja na pamet lastnih skladb. Razliko lahko ugotovimo šele ko ustvarjanje preizkusimo v praksi. Pri ustvarjanju skladb smo namreč veliko bolj osredotočeni na poslušanje vsakega tona, akorda ... vse bolj teži k temu, da razvijamo posluh.
Menim, da je pri poučevanju instrumenta - spodbujanje k igranju po posluhu ravno tisto najpomembneje. Ustvari globlji stik z glasbo, vmes ni posrednika, (not) ki znižuje osredotočenost na poslušanje.
Ko sem se pri študiju v tujini srečala z zgoščenkami za razvoj absolutnega posluha (David Lucas Burge), se je z vajami spremenilo tudi moje staro miselno prepričanje, da se absolutnega posluha ne da razviti oziroma, da ga lahko razvijejo le redki posamezniki. Od takrat sem začela poučevati drugače. Kot predlaga D. L. Burge sem učenju skladb na pamet dodala petje tonov melodij, pouku pa dodala še vaje za razvoj posluha, učenje znanih napevov po posluhu in seveda glasbeno ustvarjanje. Burge poudarja, da se učimo razvijati posluh počasi, umirjeno, da smo ob poslušanju in iskanju tonov, akordov … čimbolj sproščeni. Da se naučimo poslušati v smislu: »da se kopamo v tonih« in ne na silo napenjamo ušesa.
V bistvu pa slednje velja za vsako novo stvar, ki se je učimo. Če smo ob učenju sproščeni, naredimo med učenjem redne premore z razgibavanjem, globokim dihanjem ali meditacijo, si bomo veliko bolje zapomnili in se česa naučili. K usvajanju znanja torej veliko prispeva naše počutje in učenje v sproščenem vzdušju.
Takšno vzdušje pa lahko učitelji/starši ustvarimo le, če učimo s srcem, če ne priganjamo učence, ne pričakujemo ali jih v mislih obsojamo, če jim ne steče takoj. Samo če se naučimo biti samoumevno potrpežljivi. Kajti ustvarjalnost otroka, možnost za lažje dojemanje učne snovi … lahko prebudimo in omogočimo samo v okolju sprejemanja, brez pričakovanj, naglice. S primerjanjem ustvarjenih izdelkov, obsodbami, pričakovanji do otrok … pa četudi le v mislih se ustvarjalno ali sproščeno vzdušje zelo težko vzpostavi. Lahko celo koga za vedno odvrne, da bi poskusil ustvariti kaj svojega ali se naučiti česa novega.
Kako lahko kot učitelji spodbujamo otroke k ustvarjanju? Ko učenca spoznamo s toni lestvice, akordi kadence, ga spodbudimo, da naučeno: tone ali akorde takoj uporabi pri ustvarjanju svoje skladbe, improvizaciji in po želji skladbi še kaj dodajo - po svoje - brez našega vmešavanja. Mnogi otroci zelo radi pojejo, dodajo igranju petje besedila, zlogov .., ustvarjanje različnih zvokov: šumov, bobnanja po kitari … ali novih gibov. Takšen dodatek - svoboda raziskovanja pri ustvarjanju se mi zdi zelo pomemben, ker lahko le tako nastane nekaj novega – prebuja se raziskovalni duh. Pred leti sem poslušala intervju z znanim ustvarjalcem – harmonikarjem Lojzetom Slakom, v katerem je dejal, da njegove glasbe najbrž nikoli ne bi bilo, če bi bil vpisan v glasbeno šolo in se učil po točno določenih smernicah, ki bi mu jih nekdo narekoval. Ker pa je bil samouk in se je učil glasbe sam, po svoje raziskoval je tako začel ustvarjati njemu ljubo glasbo. Od takrat sem postala še bolj pozorna na to, da učencem poleg predlagane snovi dopuščam svobodo raziskovanja in jih k temu spodbujam.
Iz nekajletnih izkušenj spodbujanja ustvarjalnosti pri otrocih se mi je potrdilo, da večina otrok najraje uglasbi pesmi. K uri velikokrat prinesem pesmi različnih pesnic in pesnikov, otroci pa jih nato po svoje zapojejo. K petju jih neprestano spodbujam tudi pri učenju lestvic in skladb … in ko izgubijo morebiten sram do prepevanja, ki se včasih pojavi, kar ne želijo nehati. Učencem razložim, da je za razvoj glasu pomembna praksa – torej, da čimveč pojemo, pa četudi se nam v začetku zdi, da pojemo »favš« ali malo čudno. Vaja dela mojstra.
Tako nastaja učenčev ustvarjalni zvezek – učbenik ali učenčeva ustvarjalna zgoščenka (če glasbene stvaritve zbira in snema), sestavljen iz njegovih skladb, uglasbenih pesmi ... Njegovo zaupanje vase raste, njegovo čutenje glasbe se poglobi, duh raziskovalca se prebudi :) Nekako v smislu, kot je dejal Thomas Edison: " V svojem življenju nisem delal niti en sam dan. Vse je bila čista zabava!
Prepričana sem, da, če bi nam kot učiteljem (seveda ob pomoči staršev) uspelo prebujati in ohranjati ustvarjalen raziskovalni glasbeni duh, bi otroci ustvarjali in igrali instrumente z velikim veseljem tudi po končanem šolanju. Kot učitelji bi tako prispevali k nastanku ustvarjalnega, pojočega naroda s kopico glasbenikov ustvarjalcev, ustvarjajočih v različnih stilih glasbe, v tistih ki jih seveda najbolj veselijo.
Ajša Svetlin
