ZMOTNO PREPRIČANJE: "NIMAM
POSLUHA, NE ZNAM PETI ..."
Pri poučevanju sem velikokrat slišala, da je kdo rekel, da nima posluha, da ne zna peti. Največkrat od odraslih. Ker pa otroci ponavljajo stavke odraslih in prevzemajo naša prepričanja, pa potem tudi od otrok.
Gre za zmotno prepričanje, ki zelo omeji našo sposobnost razvoja posluha. Če mi namreč verjamemo, da nečesa nimamo, da nismo sposobni, potem tudi največkrat ne naredimo ničesar, da bi poskusili izboljšati in nato ovreči naše zmotno prepričanje.
Če otroke (tiste ki to želijo) potrpežljivo in z mirom
večkrat učimo skladbe po posluhu ali na začetku le iščejo posamezne tone na
instrumentu, bodo spontano v skladu z njihovo rastjo razvijali svoj posluh.
Potrebno je le da smo potrpežljivi in da začnemo igrati po posluhu najprej zelo
preproste skladbe, napeve in da se nam nikamor ne mudi. Posluh lahko razvijamo
le v popolnoma sproščenem mirnem vzdušju.
V vzdušju naglice pa lahko učenec razvije le krč in travmo,
ker mu nekaj ni takoj uspelo. Zato je mnogokrat potrebna spodbudna in razumevajoča beseda
učitelja, da se posluh da razviti, če vztrajamo in smo pri tem čimbolj
sproščeni in umirjeni. K razvoju posluha veliko pripomore tudi sočasno igranje
in petje tonov melodij ter ponavljanje istih melodij tudi skozi vse leto ali čim daljše obdobje. Iz izkušenj
učencem nikoli ne postane dolgčas pri ponavljanju istih melodij po posluhu.
Dolgčas ali nervozni postanejo le v prisotnosti zdolgočasenega ali nervoznega
učitelja.
Ljudje se velikokrat obsodijo, da nimajo posluha, ker pri
petju ne zadenejo čistih tonov - pojejo »malo mimo«. Vendar gre tu le za
nerazvitost glasovnega aparata, kar nima prav veliko povezave z razvitostjo
posluha. Petje pač moramo vaditi, kot da
bi vadili instrument. Postopoma z vajo lahko naš glas razvijemo. Nekateri
pač moramo vaditi malo bolj kot drugi. Obstajajo zelo preproste vaje, kot na
primer.
Na poljuben instrument zaigramo en ton, nato zapremo oči in poskušamo zadeti-zapeti ton, ki smo ga zaigrali. Ne obupamo pri prvem tonu, ne pustimo umu, da nas odvrne od preizkušanja. Globoko vdihnemo, izdihnemo, sprostimo telo in zaigramo naslednji ton. Zapremo oči in ga zapojemo. Lahko to vajo ponavljamo skupaj z otroci, se igramo igro: Zadeni ton in bo še bolj zabavno. Pazimo, da v umu ne zapademo v tekmovalnost in da ostanemo sproščeni. To preprosto vajo, pa lahko uporabimo tudi za razvoj absolutnega posluha (Vaje za razvoj posluha opisuje David Lucas Burge na svojih zgoščenkah Pitch perfect training ) ali kot tehniko samozdravljenja, če zvok z namero in ljubeznijo usmerjamo v določen obolel telesni organ.
Kako lahko pri pouku glasbe omogočimo otroku da brez pogovora - našega prepričevanja lažje ovrže zmotno prepričanje: Ne znam peti? Zgodi se spontano v praksi.
Sama v pouk vključujem pesmi, ki jih otroci že poznajo ali jih imajo radi. Otroci se naučijo spremljati pesem z akordi. Medtem ko se učimo spremljati skladbo z akordi, zraven prepevam in jih povabim da pojejo z mano. Če ne poznajo besedila jim svetujem, naj mrmrajo zraven ali pojejo malo po svoje. Prav tako pri poučevanju skladb zmeraj prepevam, ali pojoče štejem, pojem tone, pojem prstne rede ... In ker je ura polna prepevanja, se nekega dne spontano zgodi, da otrok prepeva z mano vedno glasneje in samozavestneje.
Nikoli jih k petju ne silim, le povabim, da pojejo z mano in če jim kakšen dan ali leto ne ustreza, jim pač ne ustreza. Tako kot odrasli imajo tudi otroci svoja obdobja »tišine« zaradi nenadnega sramu, strahu … in je to potrebno spoštovati. Če vztrajamo in otrok ne obsojamo ampak še naprej prepevamo in občasno brez siljenja spodbujamo, se nekega dne zgodi "čudež" in otrok, ne da bi se zavedal opusti zmotno prepričanje, da nima posluha, ob tem pa tudi zmotno prepričanje "ne znam peti" in slavček se prebudi! K prebujanju glasu veliko pripomorejo vaje za petje, ogrevalne vaje za prepono (pihanje svečk, vonjanje rožic , beat box …), ki jih po želji učencev lahko vključimo v pouk.
Na poljuben instrument zaigramo en ton, nato zapremo oči in poskušamo zadeti-zapeti ton, ki smo ga zaigrali. Ne obupamo pri prvem tonu, ne pustimo umu, da nas odvrne od preizkušanja. Globoko vdihnemo, izdihnemo, sprostimo telo in zaigramo naslednji ton. Zapremo oči in ga zapojemo. Lahko to vajo ponavljamo skupaj z otroci, se igramo igro: Zadeni ton in bo še bolj zabavno. Pazimo, da v umu ne zapademo v tekmovalnost in da ostanemo sproščeni. To preprosto vajo, pa lahko uporabimo tudi za razvoj absolutnega posluha (Vaje za razvoj posluha opisuje David Lucas Burge na svojih zgoščenkah Pitch perfect training ) ali kot tehniko samozdravljenja, če zvok z namero in ljubeznijo usmerjamo v določen obolel telesni organ.
Kako lahko pri pouku glasbe omogočimo otroku da brez pogovora - našega prepričevanja lažje ovrže zmotno prepričanje: Ne znam peti? Zgodi se spontano v praksi.
Sama v pouk vključujem pesmi, ki jih otroci že poznajo ali jih imajo radi. Otroci se naučijo spremljati pesem z akordi. Medtem ko se učimo spremljati skladbo z akordi, zraven prepevam in jih povabim da pojejo z mano. Če ne poznajo besedila jim svetujem, naj mrmrajo zraven ali pojejo malo po svoje. Prav tako pri poučevanju skladb zmeraj prepevam, ali pojoče štejem, pojem tone, pojem prstne rede ... In ker je ura polna prepevanja, se nekega dne spontano zgodi, da otrok prepeva z mano vedno glasneje in samozavestneje.
Nikoli jih k petju ne silim, le povabim, da pojejo z mano in če jim kakšen dan ali leto ne ustreza, jim pač ne ustreza. Tako kot odrasli imajo tudi otroci svoja obdobja »tišine« zaradi nenadnega sramu, strahu … in je to potrebno spoštovati. Če vztrajamo in otrok ne obsojamo ampak še naprej prepevamo in občasno brez siljenja spodbujamo, se nekega dne zgodi "čudež" in otrok, ne da bi se zavedal opusti zmotno prepričanje, da nima posluha, ob tem pa tudi zmotno prepričanje "ne znam peti" in slavček se prebudi! K prebujanju glasu veliko pripomorejo vaje za petje, ogrevalne vaje za prepono (pihanje svečk, vonjanje rožic , beat box …), ki jih po želji učencev lahko vključimo v pouk.
