VAJA ZA RAZVOJ ABSOLUTNEGA POSLUHA, UGLAŠEVANJE KITARE

Prvič sem informacije o možnosti razvoja absolutnega posluha prejela kot študentka v Nizozemski.
S študenti smo naročili komplet zgoščenk za razvoj aboslutnega posluha Davida Lucasa Burga, prof. iz Amerike, ki na fakulteti poučuje te vaje (več na internetu Perfect pitch training in youtubu).
Te vaje so zelo preproste. Najbolj efektivne pa bodo, če jih boste delali
čimbolj sproščeni, neobremenjeni z rezultati, cilji ..
Predlagam, da pri izvajanju vaj- (opisana druga vaja spodaj) da ste v mirnem prostoru, popolnoma sprostite telo, zaprete oči
in čim bolj sproščeno poslušate "brez občutka izsiljevanja", da bi čimbolj slišali, samo ste in poslušate. Podobno, kot če bi izvajali zen-meditacijo. V sproščenem okolju namreč veliko hitreje spontano, sproščeno napredujemo:).
Prva vaja je namenjena zapomnitvi zvena praznih kitarskih strun.
To vajo ponavljajte vsakodnevno, kakšen mesec in boste opazili zanimivo razliko.
Sama sem vajo ponavljala kar nekaj časa in mi je pomagala odpraviti nelagodje pri uglaševanju kitare. Učencem svetujem, da si strune vedno zapojejo pred nastopom, da takoj sami ugotovijo katera struna je razglašena in jo uglasijo.


1. VAJA- VSAKODNEVNO ZAPOJMO PESMICO- KITARSKE STRUNE
Spodnjo vajo, ki sem jo dopolnila s pesmico, učim tudi svoje učence in s pomočjo le te, se učijo uglaševati kitaro že v prvih letih igranja instrumenta-prav tako pa urijo absolutni posluh. Pri pouku čimvečkrat naredimo to vajo-učenec zapoje kitarske strune-, nato učencu namenoma razglasim vsaj eno struno, ki jo nato sam uglasi. Tako se učenec uči samostojnosti in tudi občutek nelagodja ali strah  pri uglaševanju počasi izgine.
Najpomembneje je, da smo učitelji umirjeni, ko si učenec uglašuje kitaro ali išče tone po posluhu. Posluh se najbolj razvije v popolnoma sproščenem umirjenem okolju brez naglice.. Tako bo vsak postopoma razvil zaupanje vase.
 Razlaga vaje:
Kot pesem zapojemo prazne kitarske strune. Začnemo s prvo plastično struno. Nato zaigramo vsako struno posebej in zapojemo njeno ime: 1. struna-zapojemo-Eva (ton e2), 2. struna-Hana (ton h1), 3. struna -Gojita (ton g1), 4. struna-Dinge (ton D1), 5. struna-Antilope (ton A), 6. struna-Emuje (ton E)
Dobimo smešno pesmico Eva  Hana Gojita Dinge Antilope Emuje. (Učencem povemo, da toni na kitari zvenijo oktavo nižje, vendar zaradi lažjega branja tonov v violinskem ključu rečemo e2-čeprav je to v resnici ton e1) Za lažjo zapomnitev besedila, si lahko izmislimo zgodbico o prijateljicah Evi in Hani, ki imata svojo posestvo v Avstraliji in tam gojita udomačene dinge (avstralske pse), antilope sta uvozili iz Afrike:) in Emuje (avstralski ptiče).
Ob petju zgornje pesmice, (ali kakšne druge, ki so jo - najbolje -izmislite sami iz začetnic strun) zaigramo posamezne strune. To vsak dan ponavljamo.
Če smo začetniki, predlagam da si najprej uglasimo kitaro z uglaševalcem, nato pa zapojemo to pesem večkrat dnevno. To ponavljajmo nekaj mesecev, zraven pa se učimo še sami uglaševati kitaro.
In kmalu več ne bomo odvisni od uglaševalca in si bomo znali sami uglasiti kitaro.
Najpomembneje je, da uglaševanje vadimo sproščeno, brez naglice in umirimo svoj  um
ki želi takojšen rezultat, z notranjim mirom in zaupanjem vase.

 2.VAJA
Tone praznih strun igramo mešano, z vsaj z 5-10 sekundnimi presledki-premori in rešitvami (po presledku še povemo, najbolje če zapojemo ime tona) posnamemo na diktafon ali prosimo nekoga, ki ima veeliko potrpljenja:), da nam tone igra, počasi z mirom. Ko ton slišimo, ga zapojemo na zlog la. Poslušamo, pojemo sproščeno, ton poskušamo začutiti z vsem telesom-nato če smo ga prepoznali tudi povemo ime tona.
To ponavljamo vsakodnevno. Boljši učinek pa je , če vsaj dvakrat dnevno krajši ča. (zjutraj in zvečer pred spanjem). Če učimo otroke, lahko vajo pokažemo staršem, ki bodo le z minutko vadbe-igre Ugani ton... dnevno pomagali otroku, da hitreje razvije posluh.

3.VAJA
Izberemo tone iz skladbe, ki jo učenec vadi. Pred izvajanjem skladbe učencu igramo tone iz skladbe, ki jih učenec poskuša mirno, sproščeno poiskati po posluhu. Lahko pa tone posnamemo z vsaj z 5-10 sekundnimi presledki-premori in rešitvami (po presledku še povemo, najbolje če zapojemo ime tona) in poslušamo posnetek. 

ZMOTNO PREPRIČANJE: "NIMAM POSLUHA, NE ZNAM PETI ..."

ZMOTNO PREPRIČANJE: "NIMAM POSLUHA, NE ZNAM PETI ..."

Pri poučevanju sem velikokrat slišala, da je kdo rekel, da nima posluha, da ne zna peti. Največkrat od odraslih. Ker pa otroci ponavljajo stavke odraslih in prevzemajo naša prepričanja, pa potem tudi od otrok.
Gre za zmotno prepričanje, ki zelo omeji našo sposobnost razvoja posluha. Če mi namreč verjamemo, da nečesa nimamo, da nismo sposobni, potem tudi največkrat ne naredimo ničesar, da bi poskusili izboljšati in nato ovreči naše zmotno prepričanje.

Če otroke (tiste ki to želijo) potrpežljivo in z mirom večkrat učimo skladbe po posluhu ali na začetku le iščejo posamezne tone na instrumentu, bodo spontano v skladu z njihovo rastjo razvijali svoj posluh. Potrebno je le da smo potrpežljivi in da začnemo igrati po posluhu najprej zelo preproste skladbe, napeve in da se nam nikamor ne mudi. Posluh lahko razvijamo le v popolnoma sproščenem mirnem vzdušju.

V vzdušju naglice pa lahko učenec razvije le krč in travmo, ker mu nekaj ni takoj uspelo. Zato je mnogokrat  potrebna spodbudna in razumevajoča beseda učitelja, da se posluh da razviti, če vztrajamo in smo pri tem čimbolj sproščeni in umirjeni. K razvoju posluha veliko pripomore tudi sočasno igranje in petje tonov melodij ter ponavljanje istih melodij tudi skozi  vse leto ali čim daljše obdobje. Iz izkušenj učencem nikoli ne postane dolgčas pri ponavljanju istih melodij po posluhu. Dolgčas ali nervozni postanejo le v prisotnosti zdolgočasenega ali nervoznega učitelja.

Ljudje se velikokrat obsodijo, da nimajo posluha, ker pri petju ne zadenejo čistih tonov - pojejo »malo mimo«. Vendar gre tu le za nerazvitost glasovnega aparata, kar nima prav veliko povezave z razvitostjo posluha. Petje pač moramo vaditi, kot  da bi vadili instrument. Postopoma z vajo lahko naš glas razvijemo. Nekateri  pač moramo vaditi malo bolj kot drugi. Obstajajo zelo preproste vaje, kot na primer.
Na poljuben instrument zaigramo en ton, nato zapremo oči in poskušamo zadeti-zapeti ton, ki smo ga zaigrali. Ne obupamo pri prvem tonu, ne pustimo umu, da nas odvrne od preizkušanja. Globoko vdihnemo, izdihnemo, sprostimo telo in zaigramo naslednji ton. Zapremo oči in ga zapojemo. Lahko to vajo ponavljamo skupaj z otroci, se igramo igro: Zadeni ton in bo še bolj zabavno. Pazimo, da v umu ne zapademo v tekmovalnost in da ostanemo sproščeni. To preprosto vajo, pa lahko uporabimo tudi za razvoj absolutnega posluha (Vaje za razvoj posluha opisuje David Lucas Burge na svojih zgoščenkah Pitch perfect training ) ali kot tehniko samozdravljenja, če zvok z namero in ljubeznijo usmerjamo v določen obolel telesni organ.
Kako lahko pri pouku glasbe omogočimo otroku da brez pogovora - našega prepričevanja lažje  ovrže zmotno prepričanje: Ne znam peti? Zgodi se spontano v praksi.
Sama v pouk vključujem pesmi, ki jih otroci že poznajo ali jih imajo radi. Otroci se naučijo spremljati pesem z akordi. Medtem ko se učimo spremljati skladbo z akordi, zraven prepevam in jih povabim da pojejo z mano. Če ne poznajo besedila jim svetujem, naj mrmrajo zraven ali pojejo malo po svoje. Prav tako pri poučevanju skladb zmeraj prepevam, ali pojoče štejem, pojem tone, pojem prstne rede ... In ker je ura polna prepevanja, se nekega dne spontano zgodi, da otrok prepeva z mano vedno glasneje in samozavestneje.
Nikoli jih k petju ne silim, le povabim, da pojejo z mano in če jim kakšen dan ali leto ne ustreza, jim pač ne ustreza.  Tako kot odrasli imajo tudi otroci svoja obdobja »tišine« zaradi nenadnega sramu, strahu …  in je to potrebno spoštovati. Če vztrajamo in otrok ne obsojamo ampak še naprej prepevamo in občasno brez siljenja spodbujamo, se nekega dne zgodi "čudež" in otrok, ne da bi se zavedal opusti zmotno prepričanje, da nima posluha, ob tem pa tudi zmotno prepričanje "ne znam peti" in slavček se prebudi! K prebujanju glasu veliko pripomorejo vaje za petje, ogrevalne vaje za prepono (pihanje svečk, vonjanje rožic , beat box …), ki jih po želji učencev lahko vključimo v pouk.

NASTOPANJE: KAJ JE POMEMBNEJE-TEHNIKA ALI ...

Ko sem začela meditirati, sem začela drugače poslušati in čutiti glasbene koncerte, bolj na energijski ravni - na podoben način kot v otroštvu. Večkrat sem pri poslušanju zaprla oči in začutila, da energija glasbenikov, ki igrajo z veseljem in ljubeznijo do glasbe zvočno preplavlja poslušalce. Da avra takšnih glasbenikov žari v svetlobi in pri tem ni pomembno katero zvrst glasbe igrajo in če je kje kakšna napaka ali če slučajno pojejo malo "favš". Njihovo energijsko telo oddaja svetlobo in preko zvoka instrumentov jo predajajo naprej. Najmočneje sem prisotnost svetlih energij glasbe začutila kot študentka na koncertih kitarista Pavla Steidla. Kitarist je  na koncertu, katerega sem se udeležila, takrat igral brez strahu, brez negativnih misli, da mu kaj ne gre, brez  pričakovanj pohvale ... Med izvajanjem glasbe je bil le »tukaj in zdaj« v trenutku. Energija se je zaradi iskrenosti izvajalca posledično dvignila skoraj pri vseh poslušalcih. Kar sem čutila, kot da je vsa dvorana zažarela v svetlobi. Svetloba je bila posledica splošnega dobrega počutja in pozitivnih misli ljudi v dvorani. Po poslušanju koncerta sem se še bolj zavedla, da je zdravilna moč glasbe odvisna le od glasbenika samega, od tega koliko je on kot duša osvobojen ega in njegovega energijskega stanja. Te ugotovitve in videnja-čutenja so me še bolj spodbudila k »delu na sebi«.