Obstaja ogromno različnih stilov glasbe, za vse ljudi sveta … In
vsak živi v svojem
kotičku sveta, v katerem raste, se razvija, prevzame takšna in
drugačna prepričanja,
navade iz okolja in ljudi, s katerimi živi. Tako se v svojem
okolju, ki je največkrat
popolnoma drugačno od drugega, na svoj način izraža, z glasbo ali
s kakršno koli
drugo dejavnostjo. Zato menim, da je postavljati lestvico boljše,
slabše, bolj zanimive,
manj zanimive glasbe, se sploh ukvarjati z razvrščanjem le-te
nesmiselno, saj s tem
le kažemo svoje nesprejemanje drugih, nerazumevanje okoliščin v
katerih živijo.
Če resnično spoštujemo
svobodno voljo in izbiro drugega, ne postavljamo lestvic
popularnosti in s svojimi komentarji, mislimi ne dopuščamo, lastnega "šopirjenja" (v smislu
jaz vem ali sem večvreden, ker igram določeno zvrst glasbe, ki je "večvredna").
Kadar hoče biti glasbenik v svojem izvajanju svoboden, bo tudi
ostalim pustil svobodo, da
izbirajo, igrajo, pojejo in čutijo po svoje. Če se bo s svojimi
mislimi, občutji ali vcepljanjem
svojih prepričanj vmešaval v življenje drugega, pa bo s tem žal škodoval najbolj sebi. Ko smo v obsojanju, sodbah,
prepričevanju drugih v naš prav, nismo več "pri sebi". Naša energija je namreč v obliki
misli in občutkov stekla tja-k tisti osebi...-, kamor smo jo usmerili. Na ta način z mislimi,svojimi prepričanji ,na
energijskem nivoju vklenemo ostale in jim onemogočimo svobodno izražanje. In ko vklenemo ozr.omejimo
druge, vklenemo sebe.
Na izvajanje glasbe gledam kot na izražanje sebe ..., ko se
izraziš, se s tem prepoznavaš,
rasteš. Prepoznavaš svoja občutja, svoje misli (če poješ), mogoče
se kdaj tudi vprašaš: zakaj
pojem vedno podobno ali besedila le z eno tematiko, zakaj mi je
všeč samo določena zvrst, in ko se
vprašaš,lahko spoznaš tudi kaj novega o sebi.
Če kot glasbenik nisi v
stiku s seboj, temveč v prevladi ega, boš imel polno različnih kriterijev in
opazk o različnih stilih, o drugih; in to, kakšna oseba si, koliko
čustvenega balasta, nemira in
razklanosti ali ubranosti je v tvojem čustvenem in miselnem
telesu, se bo izražalo – čutilo v
glasbi, ki jo izvajaš ali
ustvarjaš. Glasba zaigrana z dušo, bo v drugih prebudila dušo, glasba
zaigrana iz ega, bo v drugih prebudila ego.
Nekoč so bili glasbeniki zelo cenjeni, prav zato, ker so pazili na
svojo notranjo čistost, ker
so bili v stiku s svojo dušo. Takšna glasba v ubranosti jina in
janga je ´dušno´ prebujala
poslušalce, jih "zdravila".
Kako bi lahko glasbenik ustvarjal glasbo, ki prebuja duha, ki zdravi?
Menim, da je to mogoče le, če je človek resnično v stiku s svojim višjim jazom in živi življenje v skladu z navodili višjega jaza in "upoštevanjem" božanskih zakonov. Tak človek sebe ne povzdiguje nad druge, ker je osvobojen ega, on enostavno poje in igra, ter s svojo glasbo ustvarja svetlobo, ki viša zavest, zdravi, navdihuje, osrečuje...
