UČENJE PRI MOJSTRU IZ OZADJA

UČENJE PRI  MOJSTRU IZ OZADJA  (odlomek iz knjige Z namero do zavesti, srčnosti in svobode)

UČENJE PRI MOJSTRU IZ OZADJA

Ta zahteva - namera me je pripeljala v skupino Magičnost gibanja. Kmalu zatem pa sem prišla tudi v stik z mojstri iz ozadja. O tem, da takšni mojstri prikrito, pod krinko običajnih ljudi živijo med nami, prej nisem imela vedenja. Sčasoma sem začela razumeti kako in na kakšen način učijo, in da sem se srečala z njimi, ker sem to nameravala. Mojstri iz ozadja učijo s pripovedovanjem zgodb o drugih ljudeh, živalih, predmetih …  z namenom, da bi učenec v njihovih zgodbah/likih prepoznal lastne napake, vzorce obnašanja, razmišljanja, zaradi katerih izgublja energijo in stik z lastnim virom - z življenjsko silo - duhom.

Vendar mojstrov iz ozadja in njihovega pouka ne bi mogla nikoli razumeti, če ne bi obenem obiskovala delavnic Magičnost gibanja in redno izvajala tehnike.

V drugem letu rednega prakticiranja tehnik v skupini sem tako na pohodu v gozdu spoznala mojstra Franca. Pravim mu mojster iz ozadja, ker me je poučeval prek pripovedovanja zgodb o živalih, predmetih, ljudeh … Nikoli se ni javno razkril, kdo je, zato ker ni želel, da bi ga ljudje častili, se mu priklanjali, ga oboževali, ampak da bi ljudje prek njegovih zgodb spoznali lastno ogledalo in nekoč sami postali mojstri. V vse zgodbe je vpletel moje napake, vzorce razmišljanja, prevzeta prepričanja ter nezaceljene čustvene rane. Moja naloga je bila, da zgodbe premeditiram in ozavestim, kaj me želi mojster s svojimi zgodbami naučiti. Ves opis srečanj bo marsikomu zvenel kot pravljica ali znanstvena fantastika, tudi meni bi pred leti, vendar je resničen. Podoben primer srečanj in učenja pri mojstru opisujeta tudi Dan Millman v svoji knjigi Pot miroljubnega bojevnika ali Carlos Castaneda v svojih knjigah. Drugače se njuno učenje razlikuje od mojega po tem, da je njiju mojster učil z natančnimi in direktnimi navodili in ne v obliki zgodbic, pregovorov, »metafor« kot v mojem primeru.

Način poučevanja » v obliki zgodbic « me je spodbudil k razmišljanju s svojo glavo, k preverjanju vsega v kar sem prej le slepo verjela in nikoli preverila v srcu. Spodbudil me je k preverjanju vsake  trditve, miselnega prepričanja, vsakega dejanja in iskanju resnice v sebi, kar je moj prej na videz

varen in »popredalčkan« svet s slepim sledenjem »tistim, ki že vedo kaj je prav« popolnoma sesulo. Menim, da je ta način poučevanja v obliki zgodbic najbolj nesebičen način poučevanja, ki ima cilj svobodo, nenavezanost, samostojnost učenca. Ker mojster ne poda naukov direktno, ampak v obliki ugank in vprašanj, moraš začeti iskati resnico v sebi, se postaviti na lastne noge in le tako sprejmeš odgovornost za svoje življenje.

Mojstra sem srečala prvič v gozdu. Ob pozdravu se mu je njegovo levo oko zableščalo kot velik okrogel srebrn kristal. Obnemela sem ob prizoru, se ustavila in ga pozdravila. Nato me je ogovoril in mi med pogovorom povedal točen naslov, kje živim in delam. To me je popolnoma presunilo. Imela sem občutek, da »vidi skozme«. Ob meni sta bila tudi prijatelja Jernej in Marjana. Jernej mi je kasneje razložil, naj si poskušam zapomniti mojstrove zgodbe, ker se v njih skrivajo sporočila. Sama njegovih zgodb, prekinjenih, nepovezanih stavkov od začetka nisem razumela, vse mi je zvenelo pomešano brez repa in glave, vendar sem si po končanih srečanjih vse zapisala v zvezek in v meditaciji poskušala razvozlati sporočila. Vsak mojstrov stavek je skrival skrito sporočilo. Tudi naprimer zame popolnoma običajen stavek: »Ali imaš dobre podplate na čevljih?« kar je v »prevodu« pomenilo, da me mojster opozarja na mojo neprizemljenost.

Sčasoma sem se naučila razvozlati sporočila. Mojster me je opozarjal, s kom imam energijske vezi, ki ne temeljijo na svobodni izmenjavi energije, opozarjal me je na moje slabe navade, vzorce obnašanja, prepričanja, misli … s katerimi izgubljam energijo, na maske, ki si jih nadevam.

Med pogovori mi je v mislih sporočil, naj ga poslušam v notranji tišini, se popolnoma umirim, ker bom le tako lahko prejela znanje. Naj ga ne prekinjam, ampak le poslušam. In da ni važno, če v tistem trenutku kaj razumem ali ne, da bom že razumela, ko bo prišel čas za to. Njegovo sporočilo je bilo tudi, da bom od njega prejela le smernice, kaj vse bo potrebno v prihodnosti še ozavestiti, če bom želela ponovno prebuditi in okrepiti povezavo s seboj – z duhom. Poudaril je, da so njegovi napotki le smernice, nadaljnje učenje in izvajanje tehnik ter ozaveščanje v skupini ter samostojno pa bo tisto, kar bo prineslo pravi napredek.

Prva leta mi ga je bilo na srečanjih težko poslušati, ker mi je njegovo svetlobno energijsko telo pritiskalo na mojo neozaveščeno temo. Kar se je kazalo na način, da me je ob poslušanju njegovih nepovezanih stavkov, zgodb … vleklo v spanec. Le globlje dihanje s prepono mi je pomagalo, da sem lahko ostala med poslušanjem budna. Moje fizično telo je bilo na zunaj videti močno, moje energijsko telo pa je bilo že pri petindvajsetih letih zelo šibko. Čakre so bile odprte le minimalno. Ko sem sedaj po mnogih letih gledala svoje stare fotografije (iz prvih let dela na sebi), sem začutila, da sem bila pred desetimi leti zelo »zamegljena« in da je bilo v moji avri prisotno veliko gostih, težkih in temnih energij. Tega takrat nisem bila sposobna videti, saj je bila moja šesta čakra (notranji vid) skoraj popolnoma zaprta. Sem pa takrat kot posledico zaprtosti čaker pogosto čutila brezvoljnost, lenobnost, depresivnost ...

Po mojstrovih nasvetih sem vztrajala v vsakodnevni disciplini izvajanja tehnik (gibalne energijske tehnike za dvig in prerazporejanje energije, tehnika za osvobajanje preteklosti ...). Z okrepitvijo svojega energijskega stanja sem z leti začela mojstrova sporočila čutiti tudi na energijskem čustvenem nivoju in ne samo v umu.

Toda razumevanje sporočil je bila šele začetna faza, na kar me je sam tudi opozoril z zgodbo, ki je v prevodu pomenila: Sporočila začenjaš razumeti, vendar si še vedno berač, ki ni prebudil duha. Svoje sporočilo je takrat še potrdil z gesto, ko mi je v pozdrav mlahavo stisnil roko. Z mlahavostjo mi je nakazal, da je moja povezava z duhom mlahava.

Sčasoma sem ob poslušanju njegovih energijskih sporočil, stavkov, zgodb malo bolj doumela, kaj sploh pomeni biti mojster. Med pogovorom me je z očmi gledal popolnoma neosebno, nikoli pomilujoče ali dobrohotno …

Njegove oči so bile vedno neosebne, hkrati pa so izžarevale tako moč, da sem se ga na trenutke kar zbala. Začutila sem, da je mojster človek, ki je spoznal samega sebe in ima neprekinjeno povezavo z virom.

Nikoli si nisem mislila, da mi bo zastrašujoče ob sebi čutiti svobodno bitje. Počutila sem se, kot da že vse življenje živim v staji z ostalimi ovčicami in sedaj sem srečala leva. Ker se je mojster zavedal mojega strahu, je pred mano igral kot gledališki igralec različne vloge (pijanca, razuzdanca, prijaznega očka, razumevajočega dedka, norca, bolnika …) in z lahkoto je preskakoval iz vloge v vlogo. Uporabljal je tehniko zalezovanja (opisano v Castanedinih knjigah) in s temi igranimi vlogami še dodatno podkrepil svoje zgodbe in mi z njimi kazal moje ogledalo – vse moje slabosti. Vendar so ves čas, medtem ko je igral, njegove oči ostale mirne in neosebne. Z zalezovanjem – igranjem vlog pa je malo omilil moj strah, da sem ga lahko sploh poslušala, ker če bi se razkril v vsej svoji moči, bi najbrž zbežala že pri prvem srečanju.

V njegovih očeh sem videla neusmiljenost do vseh mojih razvad, mask … vendar hkrati v njih ni bilo obsojanja. Name je gledal kot na dušo, ki ima priložnost, da se spozna, da prebudi duha v sebi in deluje v skladu z njim. Franc mi je večkrat kazal, kaj je mojstrska ljubezen. Bil je srčen, vendar ne na način, kot si ljudje običajno predstavljamo ljubezen, da nas bo kdo ujčkal, objemal, pomiloval, hvalil, sočustvoval z nami, bil ves čas prijazen, bodril kot očka ali mama ... Gre za brezpogojno ljubezen na mojstrski ravni. Razumel me je, ampak je točno tudi videl, s čim si ustvarjam svoje težave in da sem za vse kreacije (prepire, probleme, bolezni …) odgovorna sama. Z mano ni nikoli sočustvoval ali me pomiloval. Le z zgodbami mi je nakazal, kaj vse moram ozavestiti pri sebi, da bom lahko okrepila povezavo z duhom, kot jo je nekoč pred njegovim mojstrstvom želel in krepil tudi on.

Na začetku poti nisem vedela, da je za dvig zavesti in prebuditev duha v sebi, potrebno v meditaciji ozavestiti svojo temo, nameravati čutiti in nato transformirati najbolj temne občutke potlačene v podzavest iz tega in prejšnjih življenj. Nisem vedela, kaj vse sem potlačila, ker sem bila čustveno preveč zaprta. Mojster je takratno moje zaprto energijsko stanje poimenoval z besedami »zamrznjena sardina v konzervi«.

Nekaj let po tem, ko je mojster zapustil zemljo, pa sem se z izvajanjem tehnik energijsko dovolj okrepila, da sem lahko začela podoživljati občutke in dogodke  iz tega in prejšnjih življenj na globlji ravni. Postala sem pripravljena na soočenje z lastno temo. In občutki so včasih zelo temni, boleči. Vendar po vsaki transformaciji negativnih, preteklih občutkov, odpuščanju sebi, drugim …  postajam bolj samostojna, svetla, bolj v stiku s seboj.

Da bo lažje razumljivo, kako je mojster učil bom opisala nekaj stavkov in razkrila pomene zgodb, ki sem jih običajno ozavestila šele kasneje doma v rekapitulaciji..

Nekoč sem Franca v mislih vprašala, kako da imam to srečo, da prejemam njegov pouk.

V mislih mi je odgovoril, da zato, ker to sama želim in sem ga sama priklicala v svoje življenje in da med ljudmi ne dela razlik. Da pomaga vsakemu, ki ga »prosi« za pomoč in da lahko vsak človek stopi na pot prebujenja če želi in to namerava. Da pa na poti tudi ostane, mora najprej osvojiti vsakodnevno disciplino.

Vsa mojstrova opozorila so bila opozorila mojemu energijskemu čustvenemu telesu podzavesti (črnemu dvojniku), ki se ga po večini ljudje ne zavedamo, dokler ne umirimo uma, se energijsko in fizično dovolj okrepimo ter začnemo v meditaciji nameravati, da na energijskem čustvenem nivoju začutimo in transformiramo vse, kar smo »tlačili« vse življenje ali več življenj. Sporočila običajno zvenijo velikokrat preprosto–vsakemu miselno samoumevna, toda resnično razumevanje in ozdravljenje pride šele, ko se s sporočili soočimo na energijski–čustveni ravni in ne le na miselnem nivoju. Velikokrat sem bila prisotna tudi, ko je mojster s svojimi zgodbami poučeval druge ljudi, in večinoma je vse z zgodbami opozarjal na podobne vzorce, kode, maske … Spodaj ne podajam več zgodb, ampak že »razvozlana« sporočila, nasvete, opozorila ...

Njegove smernice za ozaveščanje (meditacijo) ter nasveti. Opozarjal je:

Glede mojega poklica:

-          Da moram spoštovati vse glasbene zvrsti in spustiti svojo vzvišenost in prepričanje, da je samo določena zvrst glasbe edina »prava«.  Vsaka glasba je ustvarjena z nekim namenom za določen krog ljudi.

-          Da naj se priučim tudi drugih glasbenih stilov (v roke mi je dal trzalico) in opustim svoj tehnični klasični perfekcionizem kot edini pravi način igranja kitare (klasični način igranja kitare). Z namenom razširiti obzorja, ne biti toliko »zafiksirana«  …

-          Na spoštovanje in poučevanje otrok kot enakovrednih duš. Da  moram otroke poučevati kot bi učila odrasle z vsem spoštovanjem.

Na splošno:

-          Na vzorec skrbništva. Da nihče ni dolžan skrbeti za druge ljudi, da se mora vsak naučiti sprejeti odgovornost zase, za svoje bolezni, finančne in druge težave … Nič ni slabega v tem, da pomagamo drugim, vendar naj to ne bo iz krivde, skrbništva in čustvenim prevzemanjem bremen drugih nase.

-           

Katerokoli delo v notranji tišini krepi. Zmeraj počni le eno stvar in bodi »tukaj in zdaj – v notranji tišini ves čas, ko opravljaš določeno delo. Daj vse od sebe. Takšno delo te bo vedno okrepilo, pa četudi je morda težko fizično delo.

-          Če želiš nekaj resnično doseči, moraš to nameravati, si želeti, o tem sanjati (nameravanje pred spanjem v sanjanju), razmišljati o svojih projektih štiriindvajset ur na dan. Če čutiš projekt v srcu in se ga radostiš, si na pravi poti.

-          Na izgubo energije s sanjarjenjem o romantični ljubezni, s posesivnostjo, zapeljevanjem v odnosih, s pričakovanji od drugih na način »dam le, če ti meni daš«, čakanjem na nekoga, ki te bo odrešil  …

-          Da je potrebno v meditaciji ozavestiti  s katerimi dejanji, mislimi izgubljam energijo.

-          Na  delo za denar in ne iz želje dajati iz spoštovanja in v dobro vseh ljudi.

-          Na miselne obsodbe drugih (tudi z neizrečenimi negativnimi mislimi na energijskem nivoju škoduješ sebi in drugim).

-          Na šibkost odločanja, šibko voljo. Da je potrebno vsakodnevno krepiti pleksus (odpirati 3. čakro–čakro volje, zavesti) in natančno zahtevati, kar hočemo spremeniti pri sebi in vztrajati, vse dokler zadeve ne razrešimo.

-          Na umski in duhovni ego – da naj si nihče ne domišlja, da kaj ve, če prebere goro knjig ali naredi fakulteto, doktorat ... Da pravo znanje in modrost prihajata iz notranje tišine (gre za aktivno tišino - ko smo popolnoma budni, polni življenja in ne dremavi). Za katero si je treba neprestano prizadevati. Biti tukaj in zdaj. Obstaja veliko tehnik za prakticiranje notranje tišine: stremljenje v svečo, stoja na glavi, opazovanje toka reke, prostora med listi dreves, vizualizacija, kretnje za notranjo tišino …

-          Na pretekla življenja. Vse kar si kadarkoli storil, mislil …, je zapisano v tvojih Akaških zapisih. Potrebno je ozavestiti napake, vzorce obnašanj iz teh življenj in jih ne ponavljati več.

-       

 Na kuhanje. Da je potrebno kuhati z dobro voljo, ker svoje občutke oziroma svojo energijo vnašamo v hrano in z našo brezvoljno, jezno ali žalostno hrano »zamegljujemo« sebe in druge.

-          Na zmernost  pri navadah in prehranjevanju. Da nobena jed/pijača ne škodi, če si zmeren. Da je potrebno zaradi krepitve imunskega sistema kdaj jesti tudi rdečo meso, popiti pri kosilu malo vina. Mojster je poudaril, da ni pristaš nobenih diet. Da tudi ribe niso tako zdrave, če kupujemo gojene, ki so hranjene z umetno hrano. Prav tako velja za vso hrano s posebnimi zavajajočimi oznakami.

-          Na pridelovanje svoje hrane (če pridelujemo hrano s srcem, bomo pridelali hrano z višjo vibracijo, ki nas bo fizično in duhovno krepila).

-          Na poučevanje otrok/odraslih s spoštovanjem, razumevanjem, brez avtoritete, vsiljevanja in vzvišenosti.

-          Na preprostost v življenju – na vseh področjih (da ne pademo v perfekcionizem).

-          Na nošenje mask... Gre za to, da se s svojimi maskami tako poistovetimo, da pozabimo KDO SMO, in jih poimenujemo z izrazom osebnost. Tako sčasoma zaradi nošenja mask popolnoma pozabimo na svoj resničen – neosebni Jaz sem, ki je svetloba sama. Če se svojih mask zavedamo in  jih začnemo namerno uporabljati - zzavestjo, pa je to tehnika zalezovanja, ki razširja zavest, ruši ego in omogoča zaščito na poti. To tehniko lahko obvladamo le, ko dovolj razširimo zavest in dvignemo energijo.

-          Opozarjal je, da tablete uničujejo imunski sistem. Pravil je, da jih on nikoli ne bo jedel.

-          Na povezavo z virom. Če smo povezani z virom/z duhom – pijemo »živo vodo«, lahko pozdravimo vse svoje bolezni.

-          Na vlogo berača. Da je potrebno vklopiti bojevnikovega duha pri ukazovanju Nameri. Da je potrebno zahtevati, kar želimo doseči, ozavestiti, spremeniti pri sebi … In ko se za nekaj odločimo vztrajati do razrešitve. Da je tisto, kar zahtevamo vedno le v najvišje dobro in ne kot nuna ali berač prositi mojstrov za milost.

Lahko razviješ sposobnost vidca, vidiš prejšnja življenja, barve avr, bitja, lahko bereš misli, lahko razumeš in razvozlaš sporočila mojstrov, lahko razviješ kakšno genialno sposobnost,napoveduješ prihodnost iz kart …  vendar si še vedno berač za energijo drugih, dokler nimaš povezave z duhom. 

Kdaj veš, da si povezan z virom/duhom? Takrat ko si poln življenja in si v vsakem trenutku dneva v stavku Jaz Hočem, Jaz Zmorem, Jaz sem bitje z dušo iz svetlobe  in v skladu s tem deluješ tukaj in zdaj v notranji tišini. Živeti pomeni biti Živ – biti neprestano v porajanju novega, v toku kreiranja in  delovanja.

Mojstrove smernice/nasvete sem ozaveščala s tehniko - rekapitulacijo (in še vedno  jih) in začela spreminjati svoja obnašanja, navade, transformirati maske, celiti čustvene rane … In posledica ozaveščanja je sedanja globlja povezava s seboj in povišana energija (kreativnost in razvoj sposobnosti). To, kar je bil tudi mojstrov namen. Da vedno bolj stojim na lastnih nogah in ne klečeplazim in častim druge bolj kot sebe, da spoznam boga v sebi.

Po mnogih letih sem spoznala, da niso samo mojstri tisti, ki me učijo, ampak me uči vsak človek, ki mi pride naproti. Razlika med ljudmi, ki še niso spoznali kdo so in mojstri je le v tem, da se ljudje na energijo drugih odzovemo avtomatsko in pokažemo ogledalo. Mojstri pa to storijo na zavesten način – ker vidijo vse kar je »slepim« očem prikrito. S svojo energijo in namero namreč ustvarjamo svoje življenje, srečanja s takšnimi in drugačnimi ljudmi, ki so nam ali nam niso po godu. Če smo pozorni na to, kar nas učijo, skozi, za mnogo ljudi le »naključen pogovor«, prerekanje … se lahko veliko naučimo. Še posebno od otrok, ki so velikokrat bolj odprti in z manj mask. Takšno učenje od drugih so vsakodnevni kažipoti, kaj moramo v sebi ozavestiti in spremeniti, da se določene nezaželene situacije ne bodo več ponavljale. Toda to je možno le, če ne zapademo v obsojanje in samopomembnost. Samopomembnost ubija je nekoč zapisal Carlos Castaneda in priporočal meditiranje na temo lastne samopomembnosti (Katera dejanja, misli, obnašanja izhajajo iz samopomembnosti in mi onemogočajo čutiti lastno bistvo?).

Slednja je bila dobro prikazana v filmu o kitajskem modrecu, ki je učencu nalival čaj v skodelico. Ker je bila učenčeva skodelica polna čaja (samopomembnosti), mu je mojster ni mogel napolniti. Rekel mu je, tvoja skodelica je polna, ničesar te ne morem naučiti. Vrni se, ko jo izprazneš.

Ko se je moja skodelica postopoma začela prazniti, sem lahko svoja spoznanja začela vnašati v življenje ter v poklic glasbenika. Zaželela sem si spet postati in čim bolj približati temu,  kar sem v nekaterih prejšnjih življenjih že vedela in znala – ponovno postati Glasbenik Srca.