"PRAVA POT"

"PRAVA POT"

M. Gandhi: SVOBODA JE BREZ VREDNOSTI, ČE NE VKLJUČUJE SVOBODE, DA SE MOTIŠ.

Vesolje se neprestano širi, svetloba se širi in prav tako naša zavest. Kar je danes morda za nas resnica, jutri morda ne bo več, ali pa morda kar naenkrat spoznamo, da naši resnici nekaj manjka, da bi jo bilo potrebno »preveriti«. Ko v tišini uma (popolnoma umirjeni) prisluhnemo svojemu bistvu, lahko začutimo informacije  »direktno iz vira«. Upoštevanja teh informacij v življenje prinese "rešitve, darove, čudeže"… Nekateri te "informacije direktno iz vira" prejmejo v meditaciji, nekateri na sprehodu  v naravi, med delom (ko se um umiri), nekateri slišijo "glas duha" ...

Kadar se "držimo" določenih okostenelih misli preteklosti, sodb, nepreverjenih prepričanj in resnic (ki smo jih velikokrat prevzeli od drugih že v otroštvu), sami sebe omejimo, ker nismo v »toku« ampak le v običajnem umu starih zakodiranih informacij, ki nas včasih še preveč držijo ujete v starem načinu življenja. Takšne misli se nam podijo po glavi kot sence in prinašajo le zdolgočasenost …

Kako prepoznamo kaj je svetlo prepričanje in katero prepričanje ali naša "resnica" nas celo omejuje?
Kar je svetloba "cveti", kar je "tema" boli, dolgočasi, poraja občutek ujetosti... Torej, če čutimo ob določeni misli ali izbiri določene poti radost, svobodo, neomejenost in ob tem čutimo, da je naše telo sproščeno - je to prava svetlobna misel - svetla iskra in smo sigurno na pravi poti. Če nas misel zaboli in se naše telo ali del telesa ob določeni misli  »skrči«, ali občutimo ujetost, občutek, da težko dihamo… potem je bolje najti drugo pot.

Prave poti lahko najdemo le sami, v tišini uma in čutenju informacij vira. Ko prejmemo informacijo katero pot ubrati, pa je najbolje čimprej stopiti v akcijo in dati vse od sebe.  Srečno:)

Ajša Svetlin

VSAK IMA SVOJ TEMPO RASTI

Hvaležna sem, da sem bila v otroštvu bolj počasna pri učenju instrumenta, ker lahko zaradi tega sedaj bolje razumem in začutim učence.

Vsak človek ima svoj tempo rasti in moja naloga je, da se tempu posameznika prilagodim.
Najhuje kar lahko naredimo je, da učenca, ki ima o sebi  "nizko podobo", v mislih obsojamo:

Iz njega nič ne bo, Nima  talenta, posluha, Prepočasen je, Len je ... Misli so energija in tudi če niso izgovorjene, z njimi "energijsko" na nek način "urekamo" osebo in škodimo tako učencu kot sebi. V takem okolju učenec zelo težko napreduje.
Z negativnimi mislimi, ki niso nikoli resnica, lahko še povečamo učenčevo blokado, učenec postane še bolj žalosten ali jezen nase, ker mu nekaj ne gre. Pogosto se zgodi, da si neko  negativno misel ponavlja toliko časa, da začne vanjo verjeti in nato jo še na glas ponavlja kot odrasel.

Tako lahko nekdo, naprimer zaradi ene negativne misli-nimam talenta ali ne zmorem, pretežko je..., v otroštvu neha vaditi, razvijati svoje sposobnosti, omeji samega sebe, nekoč kot starš nevedoč še s svojimi prepričanji  omeji svoje otroke.  Samo zaradi ene misli, ki ji verjame in jo neprestano ponavlja.
Večina misli ni zrastla v srcu. Lahko bi rekli, da so vcepljene in ni jih težko prepoznati. Prave srčne misli nas osrečujejo, vcepljene onesrečujejo in nam povzročajo bolečino.

In zakaj bi verjeli nečemu, mislili nekaj, kar samo ovira naš ali razvoj drugih in nas ter posledično še druge onesrečuje? Ali je naša naloga , da neprestano primerjamo, ocenjujemo, razvrščamo otroke po kategorijah, lepimo drugim etikete - ni talentiran, je talentiran … 
Da ne škodujem drugim z  omejenimi mislimi, ki včasih »priletijo« v mojo glavo iz dežele »Nevemodkod«, uporabljam za transformacijo negativnih misli ukaz, ki ga izrečem v mislih: Ne bom tako razmišljala in te omejevala. Oprosti. Z ukazom in opravičilom izničim negativno misel. Včasih uporabim tudi kakšno drugo vizualizacijsko meditacijsko tehniko.

Pred leti, sem na seminarju v tujini doživela zame takrat neverjetno izkušnjo. Učitelj  je učil otroka igrati kitaro. Ta otrok je bil na višji stopnji zavedanja in se je učil brez kančka upora, brez vklapljanja samopomembnosti - ega. Njegovo energijsko telo je bilo pretočno, izžareval je svetlobo-radost do življenja-učenja novega, ker v sebi ni zadrževal negativnih misli ali negativnih občutkov o sebi, niti ni padal v zamero ali jezo nase ali na učitelja, če mu kaj ni takoj steklo. Zaradi tega se je učil neverjetno hitro in z velikim veseljem. Vse ga je zanimalo, vse je radostno preizkusil. Ker je snov usvajal z lahkoto, so ga ljudje označili za "genialca". Sama pa sem takrat uvidela, da bi to oznako - »genialec« lahko dosegel vsak človek, če bi  obvladal svoj um, se naučil transformirati negativna čustva ter postal  prost samopomembnosti – ega (npr. Kaj boš ti meni govoril, jaz že vem.).  Lahko bi rekli, da je genialec človek, ki mu je uspelo postati  gospodar svojega uma. Tak človek ne izgublja svoje energije in časa za bitko s svojim umom ali bitko z drugimi ljudmi in njihovimi prepričanji, raje se usmeri v akcijo, v vadbo, razvijanje svojih sposobnosti, v dajanje in ustvarjanje:) in tako vsa njegova dela hitro"obrodijo dobre sadove":). Tisti učenec (žal ne vem več imena, prihajal je iz Ukrajine) mi je takrat podal odlično lekcijo:) Hvaležna.