Kot sem omenila v prejšnjih člankih, sem začela na odnose in poučevanje gledati povsem drugače, ko sem začela vsakodnevno izvajati energijske in meditacijske tehnike.
V rekapitulaciji sem se občasno začela spominjati tudi prejšnjih življenj, vseh "dobrih in slabih " dejanj, ki sem jih storila svojim bližnjim. In uvidela, da ponavljam nekatere iste napake, iste vzorce obnašanja, razmišljanja... že več življenj in da bom morala še marsikaj ozavestiti o sebi, da bom lahko zaživela svobodno in v harmoniji s sabo in posledično z vsemi. Verjamem, da je smisel spominjanja preteklosti, da se spomniš, kaj si naredil "slabega", iz svoje takratne nevednosti, se za to ne obsojaš, ampak vso to globlje poznavanje sebe uporabiš v smislu rasti, kaj lahko sedaj izboljšaš, tukaj in zdaj v tem življenju.
Ena od "napak" je bila tudi ta, da sem na otroke včasih gledala, kot na nebogljena bitja, ki še nič ne vedo, ki se morajo še marsikaj naučiti ... Sedaj pa mnogokrat ob sodelovanju z otroci začutim, da so že "stare " duše, ki marsikaj že vedo in bi se lahko jaz marsikaj naučila od njih, če bi jim prisluhnila in jih spoštovala kot enakovredna bitja, kar pa mi uspe le takrat, ko sem sama v stiku s seboj.
Kadar smo v stiku s seboj, čutimo druge na drugačen način, ne vidimo jih več skozi um (ki neprestano obsoja, primerja, kritizira, pomiluje, ali obratno se dela dobrega, svetohlinskega, poduhovljenega ...) ampak drugače, mirno in spoštljivo čutimo bitje drugega. In ko to čutimo tudi vemo, da vsiljevati drugim svoj prav, svoja prepričanja (ki jih v večini nismo nikoli preverili), jih nadzirati, izvajati avtoriteto nad njimi, primerjati, pomilovati ... ni v skladu s spoštovanjem svobode drugega bitja (v telesu otroka ali odraslega).
