UČENJE PRI MOJSTRU IZ OZADJA (odlomek iz knjige Z namero do zavesti, srčnosti in svobode)
UČENJE PRI
MOJSTRU IZ OZADJA
Ta zahteva - namera me je pripeljala v
skupino Magičnost gibanja. Kmalu zatem pa sem prišla tudi v stik z mojstri iz
ozadja. O tem, da takšni mojstri prikrito, pod krinko običajnih ljudi živijo
med nami, prej nisem imela vedenja. Sčasoma sem začela razumeti kako in na
kakšen način učijo, in da sem se srečala z njimi, ker sem to nameravala.
Mojstri iz ozadja učijo s pripovedovanjem zgodb o drugih ljudeh, živalih,
predmetih … z namenom, da bi učenec v
njihovih zgodbah/likih prepoznal lastne napake, vzorce obnašanja, razmišljanja,
zaradi katerih izgublja energijo in stik z lastnim virom - z življenjsko silo -
duhom.
Vendar mojstrov iz ozadja in njihovega pouka
ne bi mogla nikoli razumeti, če ne bi obenem obiskovala delavnic Magičnost
gibanja in redno izvajala tehnike.
V
drugem letu rednega prakticiranja tehnik v skupini sem tako na pohodu v gozdu
spoznala mojstra Franca. Pravim mu mojster iz ozadja, ker me je poučeval prek
pripovedovanja zgodb o živalih, predmetih, ljudeh … Nikoli se ni javno razkril,
kdo je, zato ker ni želel, da bi ga ljudje častili, se mu priklanjali, ga
oboževali, ampak da bi ljudje prek njegovih zgodb spoznali lastno ogledalo in
nekoč sami postali mojstri. V vse zgodbe je vpletel moje napake, vzorce
razmišljanja, prevzeta prepričanja ter nezaceljene čustvene rane. Moja naloga
je bila, da zgodbe premeditiram in ozavestim, kaj me želi mojster s svojimi
zgodbami naučiti. Ves opis srečanj bo marsikomu zvenel kot pravljica ali
znanstvena fantastika, tudi meni bi pred leti, vendar je resničen. Podoben
primer srečanj in učenja pri mojstru opisujeta tudi Dan Millman v svoji knjigi
Pot miroljubnega bojevnika ali Carlos Castaneda v svojih knjigah. Drugače se
njuno učenje razlikuje od mojega po tem, da je njiju mojster učil z natančnimi
in direktnimi navodili in ne v obliki zgodbic, pregovorov, »metafor« kot v
mojem primeru.
Način
poučevanja » v obliki zgodbic « me je spodbudil k razmišljanju s svojo glavo, k
preverjanju vsega v kar sem prej le slepo verjela in nikoli preverila v srcu.
Spodbudil me je k preverjanju vsake
trditve, miselnega prepričanja, vsakega dejanja in iskanju resnice v
sebi, kar je moj prej na videz
varen
in »popredalčkan« svet s slepim sledenjem »tistim, ki že vedo kaj je prav«
popolnoma sesulo. Menim, da je ta način poučevanja v obliki zgodbic najbolj
nesebičen način poučevanja, ki ima cilj svobodo, nenavezanost, samostojnost
učenca. Ker mojster ne poda naukov direktno, ampak v obliki ugank in vprašanj,
moraš začeti iskati resnico v sebi, se postaviti na lastne noge in le tako
sprejmeš odgovornost za svoje življenje.
Mojstra
sem srečala prvič v gozdu. Ob pozdravu se mu je njegovo levo oko zableščalo kot
velik okrogel srebrn kristal. Obnemela sem ob prizoru, se ustavila in ga
pozdravila. Nato me je ogovoril in mi med pogovorom povedal točen naslov, kje
živim in delam. To me je popolnoma presunilo. Imela sem občutek, da »vidi
skozme«. Ob meni sta bila tudi prijatelja Jernej in Marjana. Jernej mi je
kasneje razložil, naj si poskušam zapomniti mojstrove zgodbe, ker se v njih
skrivajo sporočila. Sama njegovih zgodb, prekinjenih, nepovezanih stavkov od
začetka nisem razumela, vse mi je zvenelo pomešano brez repa in glave, vendar
sem si po končanih srečanjih vse zapisala v zvezek in v meditaciji poskušala
razvozlati sporočila. Vsak mojstrov stavek je skrival skrito sporočilo. Tudi
naprimer zame popolnoma običajen stavek: »Ali imaš dobre podplate na čevljih?«
kar je v »prevodu« pomenilo, da me mojster opozarja na mojo neprizemljenost.
Sčasoma
sem se naučila razvozlati sporočila. Mojster me je opozarjal, s kom imam
energijske vezi, ki ne temeljijo na svobodni izmenjavi energije, opozarjal me
je na moje slabe navade, vzorce obnašanja, prepričanja, misli … s katerimi
izgubljam energijo, na maske, ki si jih nadevam.
Med
pogovori mi je v mislih sporočil, naj ga poslušam v notranji tišini, se
popolnoma umirim, ker bom le tako lahko prejela znanje. Naj ga ne prekinjam,
ampak le poslušam. In da ni važno, če v tistem trenutku kaj razumem ali ne, da
bom že razumela, ko bo prišel čas za to. Njegovo sporočilo je bilo tudi, da bom
od njega prejela le smernice, kaj vse bo potrebno v prihodnosti še ozavestiti,
če bom želela ponovno prebuditi in okrepiti povezavo s seboj – z duhom.
Poudaril je, da so njegovi napotki le smernice, nadaljnje učenje in izvajanje
tehnik ter ozaveščanje v skupini ter samostojno pa bo tisto, kar bo prineslo
pravi napredek.
Prva
leta mi ga je bilo na srečanjih težko poslušati, ker mi je njegovo svetlobno
energijsko telo pritiskalo na mojo neozaveščeno temo. Kar se je kazalo na
način, da me je ob poslušanju njegovih nepovezanih stavkov, zgodb … vleklo v
spanec. Le globlje dihanje s prepono mi je pomagalo, da sem lahko ostala med
poslušanjem budna. Moje fizično telo je bilo na zunaj videti močno, moje
energijsko telo pa je bilo že pri petindvajsetih letih zelo šibko. Čakre so
bile odprte le minimalno. Ko sem sedaj po mnogih letih gledala svoje stare
fotografije (iz prvih let dela na sebi), sem začutila, da sem bila pred
desetimi leti zelo »zamegljena« in da je bilo v moji avri prisotno veliko
gostih, težkih in temnih energij. Tega takrat nisem bila sposobna videti, saj
je bila moja šesta čakra (notranji vid) skoraj popolnoma zaprta. Sem pa takrat
kot posledico zaprtosti čaker pogosto čutila brezvoljnost, lenobnost,
depresivnost ...
Po
mojstrovih nasvetih sem vztrajala v vsakodnevni disciplini izvajanja tehnik
(gibalne energijske tehnike za dvig in prerazporejanje energije, tehnika za
osvobajanje preteklosti ...). Z okrepitvijo svojega energijskega stanja sem z
leti začela mojstrova sporočila čutiti tudi na energijskem čustvenem nivoju in
ne samo v umu.
Toda
razumevanje sporočil je bila šele začetna faza, na kar me je sam tudi opozoril
z zgodbo, ki je v prevodu pomenila: Sporočila začenjaš razumeti, vendar si še
vedno berač, ki ni prebudil duha. Svoje sporočilo je takrat še potrdil z gesto,
ko mi je v pozdrav mlahavo stisnil roko. Z mlahavostjo mi je nakazal, da je
moja povezava z duhom mlahava.
Sčasoma
sem ob poslušanju njegovih energijskih sporočil, stavkov, zgodb malo bolj
doumela, kaj sploh pomeni biti mojster. Med pogovorom me je z očmi gledal
popolnoma neosebno, nikoli pomilujoče ali dobrohotno …
Njegove
oči so bile vedno neosebne, hkrati pa so izžarevale tako moč, da sem se ga na
trenutke kar zbala. Začutila sem, da je mojster človek, ki je spoznal samega
sebe in ima neprekinjeno povezavo z virom.
Nikoli
si nisem mislila, da mi bo zastrašujoče ob sebi čutiti svobodno bitje. Počutila
sem se, kot da že vse življenje živim v staji z ostalimi ovčicami in sedaj sem
srečala leva. Ker se je mojster zavedal mojega strahu, je pred mano igral kot
gledališki igralec različne vloge (pijanca, razuzdanca, prijaznega očka,
razumevajočega dedka, norca, bolnika …) in z lahkoto je preskakoval iz vloge v
vlogo. Uporabljal je tehniko zalezovanja (opisano v Castanedinih knjigah) in s
temi igranimi vlogami še dodatno podkrepil svoje zgodbe in mi z njimi kazal
moje ogledalo – vse moje slabosti. Vendar so ves čas, medtem ko je igral,
njegove oči ostale mirne in neosebne. Z zalezovanjem – igranjem vlog pa je malo
omilil moj strah, da sem ga lahko sploh poslušala, ker če bi se razkril v vsej
svoji moči, bi najbrž zbežala že pri prvem srečanju.
V
njegovih očeh sem videla neusmiljenost do vseh mojih razvad, mask … vendar
hkrati v njih ni bilo obsojanja. Name je gledal kot na dušo, ki ima priložnost,
da se spozna, da prebudi duha v sebi in deluje v skladu z njim. Franc mi je
večkrat kazal, kaj je mojstrska ljubezen. Bil je srčen, vendar ne na način, kot
si ljudje običajno predstavljamo ljubezen, da nas bo kdo ujčkal, objemal,
pomiloval, hvalil, sočustvoval z nami, bil ves čas prijazen, bodril kot očka
ali mama ... Gre za brezpogojno ljubezen na mojstrski ravni. Razumel me je,
ampak je točno tudi videl, s čim si ustvarjam svoje težave in da sem za vse
kreacije (prepire, probleme, bolezni …) odgovorna sama. Z mano ni nikoli
sočustvoval ali me pomiloval. Le z zgodbami mi je nakazal, kaj vse moram
ozavestiti pri sebi, da bom lahko okrepila povezavo z duhom, kot jo je nekoč
pred njegovim mojstrstvom želel in krepil tudi on.
Na
začetku poti nisem vedela, da je za dvig zavesti in prebuditev duha v sebi,
potrebno v meditaciji ozavestiti svojo temo, nameravati čutiti in nato transformirati
najbolj temne občutke potlačene v podzavest iz tega in prejšnjih življenj.
Nisem vedela, kaj vse sem potlačila, ker sem bila čustveno preveč zaprta.
Mojster je takratno moje zaprto energijsko stanje poimenoval z besedami
»zamrznjena sardina v konzervi«.
Nekaj
let po tem, ko je mojster zapustil zemljo, pa sem se z izvajanjem tehnik
energijsko dovolj okrepila, da sem lahko začela podoživljati občutke in dogodke
iz tega in prejšnjih življenj na globlji
ravni. Postala sem pripravljena na soočenje z lastno temo. In občutki so včasih
zelo temni, boleči. Vendar po vsaki transformaciji negativnih, preteklih
občutkov, odpuščanju sebi, drugim …
postajam bolj samostojna, svetla, bolj v stiku s seboj.
Da bo lažje razumljivo, kako je mojster učil
bom opisala nekaj stavkov in razkrila pomene zgodb, ki sem jih običajno
ozavestila šele kasneje doma v rekapitulaciji..
Nekoč sem Franca v mislih vprašala, kako da
imam to srečo, da prejemam njegov pouk.
V mislih mi je odgovoril, da zato, ker to
sama želim in sem ga sama priklicala v svoje življenje in da med ljudmi ne dela
razlik. Da pomaga vsakemu, ki ga »prosi« za pomoč in da lahko vsak človek stopi
na pot prebujenja če želi in to namerava. Da pa na poti tudi ostane, mora
najprej osvojiti vsakodnevno disciplino.
Vsa
mojstrova opozorila so bila opozorila mojemu energijskemu čustvenemu telesu
podzavesti (črnemu dvojniku), ki se ga po večini ljudje ne zavedamo, dokler ne
umirimo uma, se energijsko in fizično dovolj okrepimo ter začnemo v meditaciji
nameravati, da na energijskem čustvenem nivoju začutimo in transformiramo vse,
kar smo »tlačili« vse življenje ali več življenj. Sporočila običajno zvenijo
velikokrat preprosto–vsakemu miselno samoumevna, toda resnično razumevanje in
ozdravljenje pride šele, ko se s sporočili soočimo na energijski–čustveni ravni
in ne le na miselnem nivoju. Velikokrat sem bila prisotna tudi, ko je mojster s
svojimi zgodbami poučeval druge ljudi, in večinoma je vse z zgodbami opozarjal
na podobne vzorce, kode, maske … Spodaj ne podajam več zgodb, ampak že
»razvozlana« sporočila, nasvete, opozorila ...
Njegove
smernice za ozaveščanje (meditacijo) ter nasveti. Opozarjal je:
Glede mojega poklica:
-
Da
moram spoštovati vse glasbene zvrsti in spustiti svojo vzvišenost in
prepričanje, da je samo določena zvrst glasbe edina »prava«. Vsaka glasba je ustvarjena z nekim namenom za
določen krog ljudi.
-
Da naj
se priučim tudi drugih glasbenih stilov (v roke mi je dal trzalico) in opustim
svoj tehnični klasični perfekcionizem kot edini pravi način igranja kitare
(klasični način igranja kitare). Z namenom razširiti obzorja, ne biti toliko
»zafiksirana« …
-
Na
spoštovanje in poučevanje otrok kot enakovrednih duš. Da moram otroke poučevati kot bi učila odrasle z
vsem spoštovanjem.
Na splošno:
-
Na
vzorec skrbništva. Da nihče ni dolžan skrbeti za druge ljudi, da se mora vsak
naučiti sprejeti odgovornost zase, za svoje bolezni, finančne in druge težave …
Nič ni slabega v tem, da pomagamo drugim, vendar naj to ne bo iz krivde,
skrbništva in čustvenim prevzemanjem bremen drugih nase.
-
Katerokoli
delo v notranji tišini krepi. Zmeraj počni le eno stvar in bodi »tukaj in zdaj –
v notranji tišini ves čas, ko opravljaš določeno delo. Daj vse od sebe. Takšno
delo te bo vedno okrepilo, pa četudi je morda težko fizično delo.
-
Če
želiš nekaj resnično doseči, moraš to nameravati, si želeti, o tem sanjati
(nameravanje pred spanjem v sanjanju), razmišljati o svojih projektih
štiriindvajset ur na dan. Če čutiš projekt v srcu in se ga radostiš, si na
pravi poti.
-
Na
izgubo energije s sanjarjenjem o romantični ljubezni, s posesivnostjo,
zapeljevanjem v odnosih, s pričakovanji od drugih na način »dam le, če ti meni
daš«, čakanjem na nekoga, ki te bo odrešil
…
-
Da je
potrebno v meditaciji ozavestiti s
katerimi dejanji, mislimi izgubljam energijo.
-
Na delo za denar in ne iz želje dajati iz
spoštovanja in v dobro vseh ljudi.
-
Na miselne
obsodbe drugih (tudi z neizrečenimi negativnimi mislimi na energijskem nivoju
škoduješ sebi in drugim).
-
Na
šibkost odločanja, šibko voljo. Da je potrebno vsakodnevno krepiti pleksus
(odpirati 3. čakro–čakro volje, zavesti) in natančno zahtevati, kar hočemo
spremeniti pri sebi in vztrajati, vse dokler zadeve ne razrešimo.
-
Na
umski in duhovni ego – da naj si nihče ne domišlja, da kaj ve, če prebere goro
knjig ali naredi fakulteto, doktorat ... Da pravo znanje in modrost prihajata
iz notranje tišine (gre za aktivno tišino - ko smo popolnoma budni,
polni življenja in ne dremavi). Za
katero si je treba neprestano prizadevati. Biti tukaj in zdaj. Obstaja veliko
tehnik za prakticiranje notranje tišine: stremljenje v svečo, stoja na glavi,
opazovanje toka reke, prostora med listi dreves, vizualizacija, kretnje za
notranjo tišino …
-
Na
pretekla življenja. Vse kar si kadarkoli storil, mislil …, je zapisano
v tvojih Akaških zapisih. Potrebno je ozavestiti napake, vzorce obnašanj iz teh
življenj in jih ne ponavljati več.
-
Na
kuhanje. Da je potrebno kuhati z dobro voljo, ker svoje občutke oziroma svojo
energijo vnašamo v hrano in z našo brezvoljno, jezno ali žalostno hrano
»zamegljujemo« sebe in druge.
-
Na
zmernost pri navadah in prehranjevanju.
Da nobena jed/pijača ne škodi, če si zmeren. Da je potrebno zaradi krepitve
imunskega sistema kdaj jesti tudi rdečo meso, popiti pri kosilu malo vina.
Mojster je poudaril, da ni pristaš nobenih diet. Da tudi ribe niso tako zdrave,
če kupujemo gojene, ki so hranjene z umetno hrano. Prav tako velja za vso hrano
s posebnimi zavajajočimi oznakami.
-
Na
pridelovanje svoje hrane (če pridelujemo hrano s srcem, bomo pridelali hrano z
višjo vibracijo, ki nas bo fizično in duhovno krepila).
-
Na
poučevanje otrok/odraslih s spoštovanjem, razumevanjem, brez avtoritete, vsiljevanja
in vzvišenosti.
-
Na
preprostost v življenju – na vseh področjih (da ne pademo v perfekcionizem).
-
Na
nošenje mask... Gre
za to, da se s svojimi maskami tako poistovetimo, da pozabimo KDO SMO, in jih
poimenujemo z izrazom osebnost. Tako sčasoma zaradi nošenja mask popolnoma
pozabimo na svoj resničen – neosebni Jaz sem, ki je svetloba sama. Če se svojih
mask zavedamo in jih začnemo namerno
uporabljati - zzavestjo, pa je to
tehnika zalezovanja, ki razširja zavest, ruši ego in omogoča zaščito na poti.
To tehniko lahko obvladamo le, ko dovolj razširimo zavest in dvignemo energijo.
-
Opozarjal
je, da tablete uničujejo imunski sistem. Pravil je, da jih on nikoli ne bo
jedel.
-
Na
povezavo z virom. Če smo povezani z virom/z duhom – pijemo »živo vodo«, lahko
pozdravimo vse svoje bolezni.
-
Na
vlogo berača. Da je potrebno vklopiti bojevnikovega duha pri ukazovanju Nameri.
Da je potrebno zahtevati, kar želimo
doseči, ozavestiti, spremeniti pri sebi … In ko se za nekaj odločimo vztrajati
do razrešitve. Da je tisto, kar zahtevamo vedno le v najvišje dobro in ne kot
nuna ali berač prositi mojstrov za milost.
Lahko
razviješ sposobnost vidca, vidiš prejšnja življenja, barve avr, bitja, lahko
bereš misli, lahko razumeš in razvozlaš sporočila mojstrov, lahko razviješ
kakšno genialno sposobnost,napoveduješ prihodnost iz kart … vendar si še vedno berač za energijo drugih,
dokler nimaš povezave z duhom.
Kdaj
veš, da si povezan z virom/duhom? Takrat ko si poln življenja in si v vsakem
trenutku dneva v stavku Jaz Hočem, Jaz Zmorem, Jaz sem bitje z dušo iz
svetlobe in v skladu s tem deluješ tukaj
in zdaj v notranji tišini. Živeti pomeni biti Živ – biti neprestano v porajanju
novega, v toku kreiranja in delovanja.
Mojstrove
smernice/nasvete sem ozaveščala s tehniko - rekapitulacijo (in še vedno jih) in začela spreminjati svoja obnašanja,
navade, transformirati maske, celiti čustvene rane … In posledica ozaveščanja
je sedanja globlja povezava s seboj in povišana energija (kreativnost in razvoj
sposobnosti). To, kar je bil tudi mojstrov namen. Da vedno bolj stojim na
lastnih nogah in ne klečeplazim in častim druge bolj kot sebe, da spoznam boga
v sebi.
Po
mnogih letih sem spoznala, da niso samo mojstri tisti, ki me učijo, ampak me
uči vsak človek, ki mi pride naproti. Razlika med ljudmi, ki še niso spoznali
kdo so in mojstri je le v tem, da se ljudje na energijo drugih odzovemo
avtomatsko in pokažemo ogledalo. Mojstri pa to storijo na zavesten način – ker
vidijo vse kar je »slepim« očem prikrito. S svojo energijo in namero namreč
ustvarjamo svoje življenje, srečanja s takšnimi in drugačnimi ljudmi, ki so nam
ali nam niso po godu. Če smo pozorni na to, kar nas učijo, skozi, za mnogo
ljudi le »naključen pogovor«, prerekanje … se lahko veliko naučimo. Še posebno
od otrok, ki so velikokrat bolj odprti in z manj mask. Takšno učenje od drugih
so vsakodnevni kažipoti, kaj moramo v sebi ozavestiti in spremeniti, da se
določene nezaželene situacije ne bodo več ponavljale. Toda to je možno le, če
ne zapademo v obsojanje in samopomembnost. Samopomembnost ubija je nekoč
zapisal Carlos Castaneda in priporočal meditiranje na temo lastne
samopomembnosti (Katera dejanja, misli, obnašanja izhajajo iz samopomembnosti
in mi onemogočajo čutiti lastno bistvo?).
Slednja je bila dobro prikazana v filmu o
kitajskem modrecu, ki je učencu nalival čaj v skodelico. Ker je bila učenčeva
skodelica polna čaja (samopomembnosti), mu je mojster ni mogel napolniti. Rekel
mu je, tvoja skodelica je polna, ničesar te ne morem naučiti. Vrni se, ko jo
izprazneš.
Ko se je moja skodelica postopoma začela
prazniti, sem lahko svoja spoznanja začela vnašati v življenje ter v poklic
glasbenika. Zaželela sem si spet postati in čim bolj približati temu, kar sem v nekaterih prejšnjih življenjih že
vedela in znala – ponovno postati Glasbenik Srca.