OTROK - ODRASEL, ENAKOVREDNI DUŠI

Kot sem omenila v prejšnjih člankih, sem začela na odnose in poučevanje gledati povsem drugače, ko sem začela vsakodnevno  izvajati energijske in meditacijske tehnike.
V rekapitulaciji sem se občasno začela spominjati tudi prejšnjih življenj, vseh "dobrih in slabih " dejanj, ki sem jih storila svojim bližnjim. In uvidela, da ponavljam nekatere iste napake, iste vzorce obnašanja, razmišljanja... že več življenj in da bom morala še marsikaj ozavestiti o sebi, da bom lahko zaživela svobodno in v harmoniji s sabo in posledično z vsemi. Verjamem, da je smisel spominjanja preteklosti, da se spomniš, kaj si naredil "slabega", iz svoje takratne nevednosti, se za to ne obsojaš, ampak vso to globlje poznavanje sebe uporabiš v smislu rasti, kaj lahko sedaj izboljšaš, tukaj in zdaj v tem življenju.
Ena od  "napak"  je bila tudi ta, da sem na otroke včasih gledala, kot na nebogljena bitja, ki še nič ne vedo, ki se morajo še marsikaj naučiti ... Sedaj pa mnogokrat ob sodelovanju z otroci začutim, da so že "stare " duše, ki marsikaj že vedo in bi se lahko jaz marsikaj naučila od njih, če bi jim prisluhnila in jih spoštovala kot enakovredna bitja, kar pa mi uspe le takrat, ko sem sama v stiku s seboj.
 Kadar smo v stiku s seboj, čutimo druge na drugačen način, ne vidimo jih več skozi um (ki neprestano obsoja, primerja, kritizira, pomiluje, ali obratno se dela dobrega, svetohlinskega, poduhovljenega ...) ampak drugače, mirno in spoštljivo čutimo bitje drugega. In ko to čutimo tudi vemo, da vsiljevati drugim svoj prav, svoja prepričanja (ki jih v večini nismo nikoli preverili), jih nadzirati, izvajati avtoriteto nad njimi, primerjati, pomilovati ... ni v skladu s spoštovanjem svobode drugega bitja (v telesu otroka ali odraslega).

Poučevanje:Tako neizgovorjene kot izgovorjene misli imajo isto moč, "pozitiven ali negativen" vpliv na učence"

Bilo je na eni izmed delavnic Magičnost gibanja, kjer smo se lahko na ˝lastni koži˝ prepričali, kakšno moč imajo misli-izgovorjene ali neizgovorjene. Takrat smo se razdelili v skupine po tri. Dva sta imela nalogo, da o tretjem le v mislih razmišljata, kakor se bosta v tistem trenutku odločila. Nekaj časa sta oba o tretji osebi razmišljala pozitivno, nekaj časa negativno, in to sta poljubno menjavala. Tretja oseba je ob tem imela zaprte oči in bila pozorna na občutke, ki so se ji ob tem porajali. Nato so se vloge zamenjale. Na koncu tehnike smo se pogovorili, kaj smo začutili. Ugotovili smo, da se misli in občutki prenašajo ˝po zraku˝, saj jih je mogoče začutiti tudi, če niso izgovorjene. Sama sem negativne misli čutila kot neprijetne občutke, kot težek oblak okrog glave. Pojavile so se bolečine v ramenih in občutek zatrdelosti v telesu. Pozitivne misli pa sem čutila kot lahkotnost, pretočnost. Moje telo ni bilo več tako zakrčeno in bila sem bolj sproščena, lažje sem dihala. 

Po tem preizkusu na ˝lastni koži˝ sem začela biti bolj pozorna na svoje misli, kako sama sebi škodujem, kadar razmišljam negativno. Nato pa še, kako z nekaterimi mislimi (tudi neizgovorjenimi) škodujem drugim, svojim bližnjim in učencem. Začela sem se vse bolj zavedati, kakšno odgovornost imam. Pri pouku sem postala vedno bolj pozorna na to, kaj razmišljam, kako poučujem, kako se obnašam. V začetku svoje učiteljske poti sem  uporabljala privzete misli po katerih sem bila vzgajana sama.  Ko sem začela po vsakem učnem dnevu izvajati meditacijsko tehniko rekapitulacijo- tehniko podoživljanja svojih misli, svojega obnašanja pri pouku, pa sem postopoma ugotovila, da bom morala popolnoma izbrisati določene misli in napačna prepričanja, ki ne izhajajo iz miru srca, ker z njimi onemogočam napredek učencu ter oviram prenos znanja.

Pri pouku sem začutila tudi, da velikokrat tudi učenci sami sebi, s svojimi negativnimi mislimi in
prevzetimi mislimi "družbe" zagrenijo dneve. Razmišljajo: Jaz ne zmorem., Ne bo mi uspelo, pretežko je Nisem sposoben, --------- pravi, da v tej družini  nismo glasbeniki, ----------pravi, da ne znam peti, ----------- pravi da nima posluha, torej ga jaz tudi nimam… zagrenijo dneve. Te misli povzročijo na energijskem nivoju nastanek goste "megle" – temne energije okrog glave. In ta gosta energija povzroči blokade v možganih.  Ker zaradi blokade (ki si jo sami ustvarimo/jo) ni običajnega pretoka energije, se učenec uči s težavo, veliko počasneje usvaja snov, pojavijo se brezvoljni, depresivni občutki. Na fizičnem nivoju nastanejo glavoboli, bolečine v trebuhu, sključena drža, bolečine v ramenih … Vse, kar sem opazila pri učencih, sem seveda opazila tudi pri sebi.  

Nekoč mi je v sanjah duhovna učiteljica povedala, da so misli uroki, s katerimi na nek način "urekaš-kodiraš" sebe in druge, in me opozorila, naj bom zelo pozorna, kaj razmišljam v vsakem trenutku.
V tistem času smo na delavnicah magičnost gibanja  večkrat izvajali: tehniko vizualizacije z vijoličnim plamenom, ki poleg ostalega dobrega transformira in izniči negativne misli (negativno misel enostavno odvržemo v plamen, ki si ga predstavljamo pred seboj, misli ne obsojamo, samo ukažemo naj se izniči), in tako sta plamen in rekapitulacija postala moja zvesta spremljevalca.  

Postopoma je z rastjo mojega zavedanja in spreminjanja sebe moj poklic postal veselje in sodelovanje prinašajoč. S tem pa tudi dodaten dokaz, da je "sreča" mojega življenja odvisna le od mene same, od mojega razmišljanja in posledičnih dejanj.  

OTROKE UČI ŽIVLJENJE / CHILDREN LIVE WHAT THEY LIVE

Ko sem prebrala spodnji citat gospe Dorothy Law Nolte, se mi je potrdila misel o moji odgovornosti do otrok do učencev.
Namreč, moje obnašanje, moje navade, privzgojeni vzorci, lastne ali privzete misli družbe - tako izgovorjene ali neizgovorjene, "pozitivno ali negativno" vplivajo na otroke, ki jih poučujem.

Dorothy Law Nolte/OTROKE UČI ŽIVLJENJE

Otrok, obdan s kritiko, se nauči obsojanja.

Otrok, ki živi v sovražnem okolju, se nauči boriti.

Otrok, ki živi v stalnem strahu, se učijo boječnosti, zaskrbljenosti.

 Otrok, ki živi v usmiljenju, se nauči smiliti samemu sebi.

Otrok, ki živi v zasmehovanju, se nauči čutiti plašnost.

Otrok, ki živi v ljubosumju, spoznava zavist.

Otrok, ki živi v sramoti, se nauči čutiti krivdo.

Otrok, ki živi v spodbujanju, se uči samozavesti.

Otrok, ki je deležen tolerance, se uči potrpljenja,

Otrok, deležen hvale, se uči ceniti.

Otrok, ki je sprejet, se uči ljubezni.

Otrok, ki ga upoštevajo, se uči ljubiti sebe.

Otrok, ki doživi priznanje, se uči, da je dobro imeti cilj.

Otrok, ki živi v delitvi vsega, se uči radodarnosti.

Otrok, ki živi v poštenosti, se uči o resnici in pravici.

Otrok, ki živi v varnem okolju, se uči verovati vase in v svojo okolico.

Otrok, ki živi v prijateljstvu, spoznava da je svet prijazen dom.

Otrok, ki živi v miru, se uči miru v svoji notranjosti.

Children Learn What They Live
By Dorothy Law Nolte, Ph.D.

If children live with criticism, they learn to condemn.
If children live with hostility, they learn to fight.
If children live with fear, they learn to be apprehensive.
If children live with pity, they learn to feel sorry for themselves.
If children live with ridicule, they learn to feel shy.
If children live with jealousy, they learn to feel envy.
If children live with shame, they learn to feel guilty.
If children live with encouragement, they learn confidence.
If children live with tolerance, they learn patience.
If children live with praise, they learn appreciation.
If children live with acceptance, they learn to love.
If children live with approval, they learn to like themselves.
If children live with recognition, they learn it is good to have a goal.
If children live with sharing, they learn generosity.
If children live with honesty, they learn truthfulness.
If children live with fairness, they learn justice.
If children live with kindness and consideration, they learn respect.
If children live with security, they learn to have faith in themselves and in those about them.
If children live with friendliness, they learn the world is a nice place in which to live.
 

NAJ VSAK OTROK PIŠE SVOJ UČBENIK, USTVARJALNI UČNI NAČRT

NAJ VSAK OTROK PIŠE SVOJ USTVARJALNI UČBENIK – SVOJ USTVARJALNI UČNI NAČRT

Ideja se je porodila, ko sem pred več leti prebrala knjigo angleške učiteljice klavirja,
ki je učence pri pouku klavirja spodbujala k ustvarjanju svojih skladb. Pomislila sem, zakaj ne bi tega vnesla v vsakodnevno prakso?  Idejo sem nato še malo razširila. Zakaj ne bi vsak otrok (tisti - ki seveda pokaže zanimanje zato) pisal svoj ustvarjalni učbenik in v njem tisto, kar ima rad? Na primer učbenik uglasbenih otroških pesmi, popevk, instrumentalnih skladb ... ali ustvarjal svojo zgoščenko uglasbenih pesmi, improvizacij (v primeru, da se otrok uči po posluhu, se ne želi učiti notnega zapisa in svoje stvaritve snema). Od takrat raziskujem, kako spodbujati otroke k ustvarjanju. Tudi sama sem začela ustvarjati  in opazila, da ustvarjanje skladb spodbuja k razvoju posluha in omogoči  globlji stik z glasbo. Ko ustvarjaš se poslušaš, iščeš nove tone, akorde … ustvari se posebno vzdušje, tišina. Če nimaš prestrogih kriterijev do sebe in določenih terminov, je to  lahko zelo sproščevalna dejavnost.
Ustvarjanja nisem nikoli preizkusila v otroških letih. Zmeraj sem vse igrala po notah in se učila na pamet (večinoma uporabljala le prstni spomin) in mislila, da je skladanje glasbe možno le za posebno nadarjene ljudi. Zaradi tega svojega omejujočega prepričanja nisem niti poskusila zaigrati kaj po svoje. Ko pa sem po študiju s tehnikami premagala svoje strahove do ustvarjanja novega, sram pred petjem... pa sem spoznala, da sem zamudila »zabavo«, da sem med glasbenim šolanjem premalo časa namenila igranju po posluhu in ustvarjanju. Kadar ustvarjaš namreč avtomatsko zraven razvijaš posluh, ker se poslušaš.  In razvijanje posluha je tisto najpomembneje ... Še posebno če se slučajno s svojim instrumentom »znajdeš« na rojstnodnevnem praznovanju, kjer bi rad s petjem, igranjem popestril praznovanje. Vse note pa si pozabil doma.

Igranje po posluhu poglobi stik z glasbo, vmes ni posrednika (not), ki znižuje osredotočenost na poslušanje. Je dejavnost, ki nas umiri in jo lahko uporabimo tudi kot pripomoček za prakticiranje notranje tišine. Kajti če si popolnoma osredotočen na poslušanje, zraven ne moreš razmišljati. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj glasbeniki včasih pravijo, da so odvisni od vadbe, da kar nekaj pogrešajo kadar ne vadijo. Notranja tišina, ki se tu in tam vzpostavi pri vadbi namreč osvobaja in nas napolnjuje.  

Nekaj idej ustvarjanja sem opisala v ustvarjalnem zvezku Jaz ustvarjam glasbo,ki je namenjen le učencem, ki jih ustvarjanje veseli. Vanj otrok po želji zapisuje svoj "ustvarjalni učni program", sestavljen iz njegovih skladb, uglasbenih pesmi, improvizira …

Po želji lahko vanj tudi zapiše svoje stvaritve. V primeru, da se želi učiti notnega zapisovanja. Njegovo zaupanje vase raste, njegovo veselje do glasbe se poglobi, duh raziskovalca se prebudi :)

Pesem Neže Maurer je uglasbil osemletni Miha Vilč.
posnetek uglasbene pesmi

Minja Šumnik je uglasbila pesem Bine Štampe Žmavc z naslovom Rožica




Pesem Dež je uglasbil osemletni Maxi Zakrajšek in podobnih in lepih novih ustvarjenih melodij
je nastalo že zelo veliko ... V zadnjih šestih letih poučevanja približno sto.. Vse pesmi, ki so jih učenci uglasbili v tem šolskem letu, nameravam ob koncu leta
zbrati in nastal bo
njihov ustvarjalen učbenik:)

  Sedemletna Ana Brvar je uglasbila pesem z naslovom Teloh.